Marijanu Ručigaju v spomin
Na gasilskem domu večna luč in črna zastava na drogu oznanjata, da smo v soboto, dne 22.5.2021 izgubili še enega člana. Pod težo bolezni je namreč omagalo telo in se izteklo življenje našemu članu Marijanu Ručigaju, U’rbanovemu Marijanu. Slaba dva meseca nazaj smo se, na sicer zelo prilagojen način, poveselili ob njegovi okrogli obletnici in mu zaželeli zdravja in sreče še v naprej, vendar je bila bolezen močnejša in ga prekmalu iztrgala iz naših vrst.
Marijan se je rodil 25.3.1941 kot najmlajši izmed šestih otrok v družini posestnika Jožeta in Ane Ručigaj. Družbo je delal bratoma Francetu in Petru in sestram: Ani, Joži in Heleni. Na svet je prijokal v začetku pomladi, ki pa je kmalu naznanila vse kaj drugo, kot to. V Evropi je že dišalo po vojni, ki je v aprilu zajela tudi nekdanjo domovino. Odraščal je v okolju močne družine, katera pa je na žalost, že v letu 1943 izgubila mater. Fantje in dekleta so morali kar zgodaj poprijeti za raznovrstna opravila in seveda obiskovati šolo. Marijan se je po končani osnovni šoli vključil v uk za avtomehanika. V tem poklicu se je tudi zaposlil. Čutil je sposobnost za pridobivanje novega znanja iz področja tehnike in splošne izobrazbe. Zato je ob delu pridobil še srednješolsko izobrazbo in nato tudi dokončal študij na Fakulteti za strojništvo. Vzporedno je napredoval tudi v službi, kjer je opravljal dela in naloge predvsem v komercialni dejavnosti različnih podjetij, katera so proizvajala tehnične izdelke. Delovne obveznosti je opravljal v širši nekdanji državi. Tudi po upokojitvi v letu 1999 ni obmiroval, pač pa je še z večjo voljo in elanom pomagal v domačem podjetju, ki ga je vodila žena. Ukvarjali so se predvsem z drobnimi plastičnimi izdelki za širšo uporabo in z nekaj namenskimi proizvodi za avtomobilsko panogo.
Vajen trdega dela že od malih nog si je poiskal družico za skupno življenje in se v letu 1967 poročil z Joži Selan iz Mengša. Še v istem letu se jima je rodila hči Nataša. Mlada družina je najprej zaživela pri ženinih starših in se po šestih letih povečala še z drugo hčerko, Katjušo. Kaj kmalu so pričeli graditi lastno hišo na Testenovi ulici in se v letu 1973 tudi vselili. Vseskozi sta z ženo vzorno skrbela za hišo in okolico, ter jo v začetku tega stoletja tudi obnovila. Tako jima je bilo v letu 2011 s strani Turističnega društva Mengeš podeljeno priznanje za ureditev hiše z okolico.
Njegovo zanimanje za tehniko in dejstvo, da je bil oče ustanovni član Prostovoljnega gasilskega društva v Loki v letu 1933, pa tudi oba brata že vključena v društvo, je botrovalo, da se je tudi sam, v letu 1956 pridružil vrstnikom in vstopil v naše vrste. Z zanimanjem je osvajal gasilske veščine na vajah in tudi tekmovanjih v okviru tedanje Gasilske zveze Domžale. Kasneje je njegova aktivnost sled ustvarjanja družine in doma, kot tudi iz razloga službenih obveznosti malce upadla. Vseeno pa je z zanimanjem spremljal razvoj društva in ga tudi na različne načine izdatno podpiral. Društvo mu je v znak pripadnosti in zahvalo, na občnem zboru v letu 2019 podelilo priznanje za 60-letno delo v društvu. Pokojni Marijan se je v zadnjem desetletju tudi z veseljem udeleževal srečanj veteranov v okviru GZ Mengeš in življenjskih jubilejev posameznih članov.
Marijanu se iz srca zahvaljujemo za vse dobro, kar je prispeval k delu in razvoju društva. S svojim odnosom, marljivostjo in poštenostjo je bil vzor marsikateremu članu in tudi vaščanu. Želimo mu miren počitek v rodni grudi.
Ob njegovi smrti izrekamo sočutje in iskreno sožalje ženi Joži, hčerama Nataši z družino in Katjuši, sestrama Ani in Heleni ter ostalemu sorodstvu.
Pokojnega člana smo pospremili k zadnjemu počitku v četrtek, 27.5.2021 ob 14. uri na pokopališču v Mengšu.
Gasilci: Sedeljšak Slavko, Bizjak Andrej, Bizjak David, Jerič Miha, Urbanc Franc, Urbanc Miro, Urbanc Branko, Posavec Darko, Repanšek Marjan, Ručigaj Robert, Ručigaj Urban, Ručigaj Kaja, Zupan Martin, Kveder Anže, Brojan Andrej
