V začetku tega leta, ob sv. Treh kraljih so ji članice veteranske ekipe zaželele še nadaljnega zdravja in veselja v družinskem krogu ob njeni 90-letnici rojstva. Pretekli petek, 12. maja 2023 pa smo sprejeli sporočilo, da je njeno plemenito srce prenehalo biti in je zaključila zemeljsko bivanje.
Njena življenska pot se je začela v daljnem letu 1933, v Kolku pri Šentlambertu, naselju nad Zagorjem ob Savi. Po končani osnovni šoli je bilo potrebno poiskati zaposlitev, saj domača zemlja kljub pridnim rokam staršev ni dajala dovolj hrane za preživetje družine. Tako se je odpravila s trebuhom za kruhom in dobila delo in zaposlitev v tovarni Induplati Jarše. Tu je ostala do upokojitve.
V delovnem okolju tovarne je spoznala Franca Berganta iz Loke pri Mengšu. Preskočila je iskrica in v letu 1959 sta se poročila. Zasnovala sta novo družinsko gnezdece najprej v hiši Francetovih staršev, kasneje pa sta si trudom in zagnanostjo zgradila lastno hišo, nasproti domačije. V slabem desetletju se je družina povečala s tremi hčerami: Sonjo, Lidijo in Jano. Z odraščanjem hčera in nastankom njihovih družin je postala babica sedmim vnukom in kasneje enajstim pravnukom. V takem okolju razširjene družine sta z možem v letu 2019 praznovala diamantno poroko, 60-let skupnega življenja v dobrem in slabem. Žal se je njen dobri sopotnik France v začetku leta 2021 poslovil in odtlej je bila v oskrbi hčera.
Preko moža, ki je bil nadvse prizadeven član PGD Loka pri Mengšu, je tudi ona sčasoma okrepila naše vrste. Najprej z vso moralno podporo možu, kasneje pa je tudi sama po svojih močeh skušala pomagati pri delu društva. Prav gotovo so tudi v naši sredini prav prišle njene bogate kuharske sposobnosti, in tako smo na veliko prireditvah naše obiskovalce pogostili s pečenico in Zofijinim kislim zeljem. Ob prelomu stoletij je se pridružila novo zasnovani ženski desetini, ki je nato prerasla v ekipo B in naposled ekipo veterank. S to druščino so se kar dve desetletji družili in sodelovali na tekmovanjih od nivoja občine, preko regije Ljubljana 3 do nivoja države Slovenije. Posledično, vsled njunega dela v društvu, so tudi vse tri hčere in nato tudi vnuki pristopili v gasilske vrste. Prav gotovo je bila v nekem obdobju družina Bergant, najbolj gasilska družina v vasi in našem društvu.
Vsled prizadevnosti je bila nagrajena z Priznanjem III. stopnje Gasilske zveze Mengeš, ter prejela v letu 2014 značko za dolgoletno delo – 50 let. V letu 2003 je prejela tudi plaketo veterana gasilske organizacije.
Draga Zofija, zaradi tvoje prizadevnosti, poštenosti in nesebičnega razdajanja tako v gasilskem društvu, kot med sorodniki in prijatelji ter sosedi, se ti resnično iz srca zahvaljujemo. Močno upamo in verjamemo, da bodo oz. so že, sadovi njenega dela dober vzgled vsem našim članom in vaščanom.
Hvala ti!
Tvojim hčeram Sonji, Lidiji in Jani, vnukom in pravnukom, svaku Pavletu in ostalim sorodnikom, pa izrekamo iskreno sožalje.
Naš veliki pesnik Srečko Kosovel je zapisal:
Vsaka sled, ki ostane za nami je odmev koraka.
Vsaka pot, ki jo prehodimo je seštevek naših sledi,
zapisano v življenje in življenje vseh,
ki prečkajo naše poti.
Od pokojne članice Zofije Bergant smo se poslovili v torek, 16.5.2023 ob 13.30 na pokopališču v Mengšu.
Gasilci: Franc Urbanc, Miro Urbanc, Robert Ručigaj, Slavko Sedeljšak, Andrej Brojan, Darko Posavec, Martin Zupan, Sašo Jenčič, Marjana Brojan, Stane Cimerman, Peter Petrič in Galjot Janez
Priprava malice za gasilce: Brigita Sedeljšak
Zofija Bergant ob praznovanju zlate poroke v letu 2009
